Sončna kraljica

Dan je objela zarja. Kakor hmelj so njeni dolgi lasje, ki vžigajo zelena življenja. Vidim naseljeno hrepenenje v oblakih in sončna kraljica je vtkana v njihov obraz. V čigave prsi je vžig položil dušo? Čutim, da belo jadro šelesti po globini krvi. Krmar seje plodovito zrnje, ki mu ga ni treba zagrebsti v zemljo, da vzklije in obrodi sadeže, ko se njen zubelj odtelesi. Združeno je, kar je bilo razdeljeno. Telo je prisiljeno govoriti in prisiljeno molčati v njenem imenu. V dlaneh jo čutim, ko dajem in ko razprem roke v objem. Čutim jo, ko rastejo v njej ideali in čustva, ko me vdih pomirja in izdih vznemirja. Tam je zapisano vse. V neprestanem vrenju in kipečem stanju so trenutki, ki jih duša polaga v srce. Njeno stopnišče v globino je neskončno, tam je središče sveta, kjer sonce tepta sence in v navdušujočih nasmeških prepušča srce njenim občutkom.