Venec -VIII-

Jetnik sem tvoj, o vest, kragulj grozeči. Spominov bridkih slike pokopale strasti so, prošnje nikdar več pregnale ne bodo črne sence v moji ječi. Zaman obupan sem hotel zateči med svoja se ramena, kjer obdale dlani so solze greha, da izdale ne bi ponos, obraz kot grob molčeči. Zidov sivina tiho ohromila otrple veke je in vse kar sije obok zastrl je in stena skrila. A tudi vrat jeklenih sto ne skrije svetove, ki jih pesem je rodila; iskal lepoto sem, ki sen jo krije.