Prosti tek

Ko gledam nazaj, ne vidim naprej in zdi se, kot, da nič ne mine. Ko k zmagi hitim, le poraz doživim, kot neviden magnet, nesrečo privabljam. Še zmeraj sem isti, večno bom tisti, ki ne more dojeti, ne zmore sebe razumeti. Zobe stiskam, da boli, predolgo traja, sploh ne neha, čudni dvom, privid iz sanj. Pokopani upi, razni strupi, glavo polnijo, milne mehurčke voščijo.