Venec -II-

Objet sem v črni pajčolan tišine, na nebu temnem biseri bleščijo, s svečavo svojo tiho se pojijo, ko se strastno oklepajo gladine. Zasije luna mila iz višine in žarki blagi lučke razpršijo, kristali čisti z njimi se spojijo, zrcalo nočno seva od miline. Kot zvezdni svod v jezeru se zrcali, v samoti Ámor plaho me prešine. Poljubi tvoji svetli so kristali; tvoj blesk v očeh je žarek mesečine, kot biseri so večni in opali, sled greha v duši nikdar ne izgine.