Včeraj, 1. novembra mi je zadišal teran, da se shranim za zimo, ko dnevi postajajo kratki, noči pa dolge kot kača. Po koščkih umira sonce in Matilda pušča vrata priprta. Včeraj mi je dišal pečeni kostanj. Odmislila sem skladovnice rož in sveče pa tekočine dežja, ki običajno namakajo mrtve in zamočijo žive. Zavesla mi spomin nazaj. Pomislim na svojega deda. Za Dan vseh svetih je pekel in jedel kostanje. Pravil je: »Ne boš me še vzela! Moram zdržati. Ko prideš, ti postrežem kostanje in te z rdečim napijem, Matilda! Ti boš pijana odplesala nazaj med svoje sezname in me črtala s programa tvojih obiskov!«.
#Poezija
Gostoljubnost
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Ja, Matilda ubira cudna pota in dostikrat se zmoti in vzame nekoga, ki se ni pripravljen plesati z njo, morda se ji ne ljubi iskati zrtve med tistimi, ki si resnicno zelijo njenega obiska, izbere in njena dnevna, morda tedenska kvota je izpolnjena.
Tako mi je vzela tudi mojega zivljenjskega sopotnika in ce bi ji lahko, bi ji rekla, da se je zmotila, zal...
Si me pa vseeno spravila v dobro voljo s to pesmico in misel, kaj vse se ne spomnis, dobis navdih in rodi se pesem...
lep pozdrav,
ajda
Pozdravljena Ajda,
sočustvujem s tabo, da si izgubila svojega sopotnika. Ko se zazremo v nebo imamo priliko videti tisti oblak, za katerega se je skril tisti, ki smo ga ljubili. Na nek način ostanemo povezani z osebo, ki nam je veliko pomenila, kajti vedno se zgodi, da nas vzame del s seboj in nam pomaga rahljati breme našega srca tam, kjer se nahaja. Tako njen spomin na nas zlato ljubeznivo odseva skozi oblak in mi občutimo hrepenenje ponovnega srečanja.
Zgodba v moji pesmi je resnična. Imela sem deda, ki me je neizmerno ljubil in je hotel ostati več časa z menoj. Ko sem ga obiskala v bolnišnici je prihranil zame dve pomaranči. Bojevale sve se z Matildo in ona me je premagala. Vzela ga je k sebi, ko sem bila stara 11 let. Ko držim pomarančo v roki, se vedno spomnim nanj.
Prisrčen pozdrav
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Čestitka za rojstni dan
