Glasba večnosti

Monotono spokojno petje v dvoranah večnosti ni šlo naprej od glasbe človeka, ki se je s svojim izdihom zadnjič poklonil življenju. Glasba večnosti je glasba molka in žalovanja. Znani so nam glasovi dragih, ki so se nam zapisali v srce in se jih z velikimi napori in bolečino spominjamo, ko jih prikličemo nazaj v zvočni svet naših predstav. Lahkotno se gibajo in zibajo naš spomin na belih krizantemah, ki ne izražajo več ničesar, razen ravnodušne beline, barve naključja in skrivnostne popolnosti v neskončnosti bivanja. Šumenje dežja je podobno glasbenim fugam, ki skrbi, da se dremež spominov zbudi ob dnevu spomina na mrtve. Glasba večnosti nas prebudi v tistem delu telesa, ………… ki se spreminja v pepel.