Posloviti se hočem in osvoboditi tiste brezmejne malo nore mladosti in neotipljivih stvari, ki jih ni več, a še bivakirajo v nekem šotoru mladostnega spomina kot oklepna lupina, kot vzorec v rečeh, ki me silijo, da bi počela iste norosti, ki so me osvobajale let in me opogumljale naj vendarle razprem krila in se s počasnim plahutanjem povzpnem navzgor, da ne bom kot ptica prepozna v vzletu izgorela v vžigih slamnatih kop.
#Poezija
Slovo

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Utripajoče pričakovanje
