Utripajoče pričakovanje

Sleči sem hotela pročelja hiš njihovih sivih betonskih oblačil, da bi poiskala ognjišče in videla koliko ognja in žerjavice še premore, ko plameni spreminjajo notranje barve spomina v svetlobo. Stala sem pred vrati in čakala. Moja hrepeneča radovednost se je spreminjala v potrpljenje. Rada bi bila užila nekaj tiste popolnosti, ki za zaveso ognja daje očesu okus po besedah notranje luči. Lotila sta me obup in osamljenost, ki sta me spominjala na vrata svojega doma. Ponižno sem zaman čakala, da se bodo odprle duri starega svetišča, kjer je za vedno ugasnil ogenj moje mladosti. Začutila sem tisto utripajoče pričakovanje, ki mi je ohromilo usta notranjega poželenja, da bi na vratih zagledala svojo mater, ki s potoki prijaznih besed in nasmehov čaka name. Zdramil me je glas neznanca, ki mi je rekel, da je dvigalo pokvarjeno in da se bom morala do najvišjega nadstropja po stopnicah povzpeti peš. Tedaj sem se spomnila, da moja mati biva v najvišjem nadstropju, do koder se ne more nikoli povzpeti dvigalo in kjer ni nobenih stopnic.