Mimohod rdečega

Gledam na neskončni mimohod rdečega, ki ostaja zvest barvi kraške zemlje, to neskončno valovanje in pretakanje sokov sonca skoz kaplje ljubezni v jagodah teranove trte, poseljene po brajdah in »borjačih« z latniki pred hišami. Občudujem to jesensko vdajanje nasladi z nerazložljivo slo, da so korenine prerasle kamen noči v sončno luč jutra. Koliko nerazložljive upornosti se bojuje znotraj po vrtačah, koliko lepotnega ugodja in nevsiljivosti je v kraških rožah, ki se prebijajo skoz kamenje in skalni svet v iskanju luči. Koliko vmesnih postankov je v rasti borov, hrastov, brinja in ruja. Med brezštevilnimi majhnimi cvetlicami se bohoti sredi sončnega dneva raznovrstna barvna raznolikost in dišeča odprtost cvetnih čašic in prašnikov. Koliko premišljene darežljivosti premore ponuditi kamniti svet v roži, ki daje čebeli med. Na slehernem koraku je prepričljivo potrjena ljubezen in malo privzdignjene trte v "pergolo" pojejo hvalnico in obžarjajo z zračno zeleno svetlobo prijateljske pomenke kraških ljudi. Med šelestenjem vej ob popoldanskih sapah opojno omamljajo dišave belega »žvepka«. Vse nebesno ozračje je vdano dišeči rožnati barvi gorečk, ki povedo zgodbe o ljubeznih na »gankih«, kjer bivajo sončni ljudje. Vse velikodušno raste navskrižno, poševno in vzravnano pod sončni zenit, vse dohiteva plodove, ki jih nosi narava v sebi.