Preseljevanja

Zame je svet velika čakalnica z modrim stropom, zelenimi stenami in tlemi, na katerih odmeva moj korak. Sem prebivalka dreves in popotnica sivih tlakovanih cest, prepuščena asosciacijam v barvah življenja in umiranja. Vame tonejo ladje ljubezni in jaz sem kapetanka na njihovi palubi. Plovba je dolga in kompas mi je padel v morje. Vodi me zvezda večernica. S seboj nosim lahkotnost njenega bivanja. Pesnim s pravljično domišljijo, ki me vabi, da prižigam svilo neba. V kristalnih dvoranah noči sem kneginja na prestolu rož svoje duše. Sprejela sem srečo, ki jo je našlo moje srce. Sem romarka, iskalka neskončne rimske ceste. V zatišnem vrtu sončne bleščave iščem jutranji žarek, ki se v sebi smeje in joče, da bi se zaradi najine podobnosti še bolj čutila del celote z njim. Visoki val noči mi preplavlja čute in moje telo se seli v drevo, ki bo prek svojih korenin večno zelenelo v svojem trenutku preseljevanja.