Okras jabolka je pecelj, ki steguje svojo roko k drevesu, ki je zanj cvetelo in h koreninam, ki so ga hranile. Rdeča barva stori njegovo obličje materinsko, zelena barva pa izžareva hvaležnost kamnu, ki je shranilo vase ljubezen sonca in pogled očeta, kjer se je vse začelo in ohranilo. Jabolko je tisti čudež narave, ki ga ponudi sonce človeku v dlan in tisti čudež noči, ki sanja zvezde. Z ugrizom v jabolko, začutiš prečudovito ljubezen sokov, ki so se medili in dozorevali zate, da te ob jutranji jesenski rosi odžejajo. Stegni roko v travo in poberi jabolko, ki trepeta plašno rdečico krvi v svojem belem krhkem tkivu. Zleknjeno v travi čaka, da se dvigne in dopolni s teboj. Na svoji krošnji in v koreninah ti je zapustilo spomin na svojo podobo, ki se ti bo vsako leto prikazovala preoblečena v sonce in obrobljena z žuborečim studencem.
#Poezija
Jabolko
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Sebična!
Komentarji
2 komentarja
Se posebaj vsec mi je ta verz, ceprav me je vleklo tudi k zadnjemu....
Jabolko je tisti čudež narave,
ki ga ponudi sonce človeku v dlan
in tisti čudež noči, ki sanja zvezde.
Z ugrizom v jabolko, začutiš
prečudovito ljubezen sokov,
ki so se medili in dozorevali zate,
da te ob jutranji jesenski rosi odžejajo.
lep pozdrav,
ajda
prisprčna hvala za lepe in plemenite misli, ki ti je navdihnila preprosta pesmica o jabolku. Vzela sem v roko jabolko in si rekla: "Zakaj ne bi temu čudovitemu daru narave napisala kakšen stih?"
Lep pozdrav in veliko pesniške ustvarjalnosti
Tatjana