#Poezija

Sebična!

navihana1 min branja
Deli zgodbo

Kričim, po tistem česar ni. In si želim, da bilo bi. Vse tisto, kar še bo, in kar je že bilo. Vse tisto kar živi samo in tisto le, kar sanjamo. In morje in nebo, in zvezde in temo. Bi rada doživela se nad vse povzpela. In sanje in telo resnično, vse rada bi spoznala, vse, mirno in premično.. Drugim vzela, sebi dala. Sebično bom jemala, pa kaj, če prav ne bo? Med drugimi kričala bom še jaz in to bo to. Sebično se borila, se vragom ne pustila. Na koncu morda bom le dobila, kar čutim, da mi je usoda namenila.

Na isto temo
Prejšnji članek na to temo

Toči za mojo srečo

1 min branja
Komentarji

Komentarji

1 komentar

Ajda
Ja, tezko bi rekla temu sebicnost, so le zelje, hotenje uloviti zase vse, kar si si zamislila, si pa seveda kriticna do sebe in to pojmujes kot sebicnost. Ne vem...mislim da je cisto clovesko, da stremimo po necem in se ne sprijaznimo oz. vdamo v tisto, kar nam je usojeno ali dano. Bi pa bila sebicna, ce ne bi ukradla zase trenutkov in seveda ne uresnicila vsaj delcek tistega, kar si zelis...in ukrasti zvezdam sij, morju prostranost, goram velicino, ni sebicnost....lepo je brati taksne misli in odmisliti seveda tvoj Sebicna!

bodi lepo,
ajda