V prsih, kjer se razprostira srce in pokrajina spominov, gori. Zublji so ožgali krošnjo drevesu in sen razcvetelega obraza. Jaz sem se dvigala k luči in se dotaknila sentimenta vesoljne duše. Bilo je nocoj, ko sem kot mesečnik zrla v meglo uličnih svetilk in se spraševala, kako je bilo, ko je na tem mestu cvetelo drevo, ki je izgubilo tla.
#Poezija
Spraševanje

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Brez imena
