Ni bilo dneva, da ne bi jokala, nad nesrečo, ki me je obdala. Nikogar ob meni ni bilo, da videl bi me jokati, ali od sreče se smejati. Nikogar ni bilo, ko bližine sem si želela, da bi me nežna duša objela. Če pogledam zdaj vse to, hvaležna sem samoti, da si mene je izbrala, dobro lekcijo mi dala. Pokazala mi je, kako hraber moraš biti, za kaj vredno se je boriti, kako ljubezen čuvati in deliti. Zdaj se smejem, ljudje me imajo radi, saj jih ljubim, kot ljubijo sami. Brez tebe tega ne bi znala, ljubezen moja, ki iz samote si se rodila, da bi me po varni poti vodila.
#Poezija
Ko samota govori
Skupnost Pozitivk
Komentarji
8Lea.
To si bržkone pisala sama iz sebe, torej si nekako svoj primer samote opisala.
Toda pesem navadno ne paše za tiste, ki ljubijo samoto, saj jih le v takem stadiju noben ne penetrira 24 ur na dan.
Nekako sem tudi mnenja, da si v današanjem času, ko je kronično pomanjkanje časa, samote noben nebi mogel privoščiti. No, izjema so verjetno izoliranih starejši občani v Domovih za upokojence ali kar doma. Morda so osameljeni tudi od družbe izoirani otroci, vse ostale kategorije ljudi si vedno lahko najdejo svojo družbo, svoj hobi, nekaj pač, kar jim popestri vsak sleherni dan.
Andres
Andres!
Prav imaš, res sem pisala o sebi.
Biti sam ali biti osamljen sta 2 čisto različna pojma. Jaz sem rada kdaj pa kdaj sama, da si vzamem čas tudi zase in ne samo za druge. Osamljenost pa je čustvo, ki te opozarja, da je tvoja duša lačna duhovne hrane. V tem trenutku lahko samo ti nahraniš sebe, saj gre zate in ne za druge. Sama v takšnih trenutkih hranim dušo s pozitivnimi misli, iščem ljudi, ki preprosto izžarevajo pozitivno energijo. Skratka vse tisto od česa ti srce od sreče poskoči.
Lep pozdrav!
Draga Lea7
Lepo si napisala,
saj v samoti si sebe spoznala,
ne moreš v življenju vsak dan le hiteti,
obenem pa polno in srečno živeti.
Kot otrok se vsak sam rodi,
če dobro pomisliš, sam človek tudi živi.
Ko star si, želiš si miru le imeti,
takrat se zaveš, kaj je sploh živeti.
Ta pesmica je zate, vendar je življenje resnično lahko lažje, ko se srečamo s seboj, najdemo mir v sebi tako, da se umaknemo od vsakodnevne naglice, potem pa bomo lahko mirni tudi takrat, ko vse okoli nas divja, ko grozi, nas pa se to ne bo dotaknilo, kaj šele potegnilo v tok nezadovoljstva in bolezni.
lp Titanic
Titanic.
Hvala za pesem. Globoko me je ganila. Kar solza se je prikradla v oči. Tako reagiram, ko občutim prisotnost nečesa dobrega. V tebi prav gotovo je.
Lep pozdrav!
To z lakoto duše po hrani si lepo napisala. Zdaj te bolje razumem kaj si hotela povedati. Pavzaprav pa se z duhovno hrano ni za igrati. Ravno na teh straneh se ta beseda tolikokrat zapiše, resnica pa je seveda drugačna kar sem zapisal v nekem preteklem komentarju.
Andres
ja, se kako res je...
so pa stvari v zivljenju, ki jih moras predelati, predihati in se dvigniti iz mocvirja sam in ocitno je tebi to uspelo....
dobro si napisala, lea7
lep pozdrav,
ajda
Pozdravljena Ajda! Lepo si opisala, kako mora človek občutiti tudi slabe strani življenja, da lahko spozna, vidi in ceni lepoto, ki jo življenje ponuja nam vsem, čeprav včasih tega ne utegnemo opaziti. Veseli me, da si se iz samote dvignila kot Feniks iz pepela. Želim ti veliko prijetnih dni in zadovoljstva v življenju. LP
---
eta bela
Ne vem...si me morda s kaksno drugo Ajdo zamenjala, ko si mi napisala: Veseli me, da si se iz samote dvignila kot Feniks iz pepela... je pa res, da je to stavek iz ene moje pesmi....
Ne ljubim samote, ceprav prihrumi in me pokrije s svojim plascem...ji pa nedopustim, da bi me zasvojila....
lep pozdrav,
ajda
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Na oddelku
