Vprašala bi...

Luno, okroglolično gospodično, vprašala bi: Me ljubi? Zvezde, razigrane klepetave, vprašala bi: Me ljubi? Rimsko cesto, posuto z biseri, vprašala bi: Me ljubi? Sonce vroče, nasmejano, vprašala bi: Me ljubi? Hribe vsemogočne, domišljave, vprašala bi: Me ljubi? Travnike odete z dišečimi cvetlicami , vprašala bi: Me ljubi? Gozdove temne, skrivnosti polne, vprašala bi: Me ljubi? Kaj bi luna mi dejala? Modro bi se nasmejala, pomežiknila, odgovorila: Ljubi te! Kaj bi zvezde mi dejale? Razposajene, hihitave, muzale bi se in šepetale: Ljubi te! Kaj bi hribi mi dejali? Hribi, veličastni, ponosno bi odgovorili: Ljubi te! Kaj bi travniki dejali? Završali, pod težo cvetlic bi zamomljali: Ljubi te! Kaj gozdovi bi dejali? Se pretegovali, modrovali vsi v en glas: Ljubi te! Koga naj še vprašam, če me ljubi? Tebe, dragi moj? Ne sprašuj, stisni k meni se v objem!