Toliko solz, toliko gorja

Toliko solz, toliko gorja, od človeka, ki ljubiti ne zna, vse kar na svetu je lepo, do konca uničil bo. Sam temu ne bom kos, kot bi po trnju hodil bos, me pika in boli, taka rana zame ni. Sami trnje naj imajo, z njimi rane si zadajo, mene pustite v miru živeti, nič s tem nočem imeti. V resničnem svetu težko je živeti, dobro odmor si je vzeti, odleteti daleč stran, v deželo svojih sanj. V moji domišljiji ni, bolezni za katero vedel bi, lahko kot ptič bi letel, na oblakih posedel, zvezdice s teboj bi štel, ko nežno bi te objel. Pridi zdaj z menoj, da srečna boš še nocoj, kjer se žalost raztopi, ko veselje ga v pest dobi.