Poezija gozda

V potočku bistrem umila svoje bom telo, s hladno vodo umirila divjo strast, vročim žarkom sonca dopustila , da posušijo zlate kapljice svetlikajoče, kot bisere, ki nizaš jih z usti zame. Na rosni travi se ljubila bom s teboj, hladila si razgreto bom telo, na bilki z usti ulovila kaplje rose , si suha usta od poljubov strastnih ovlažila. Na nežnem mahu v gozdu ob potoku, postlanem z mehko pernico, ležala bom s teboj, ljubkovala tvoje bom telo, boš vračal nežnosti z dlanmi, mehkoba najinih se rok, bo zlila se z mehkobo maha. Ob potoku v razcvetelo brezo boš nežno vrezal najini imeni, srce izdolbel, za večno naju združil , breza bo z vejevjem svojim, za vedno varovala najino skrivnost. Nabral mi zrelih jagod boš, sladkala se bom z njimi, z usti jih lovila bom v poljub. Iz bistrega potočka vodo boš zajel, jo ponesel k mojim ustnicam, iz dlani tvojih jo slastno pila bom. Ko nočna ptica bo razprla svoja krila , zazrla bova se v zvezdnato nebo, stkano v srebrno cesto zvezd, bo luna najine skrivnosti zaklenila v skrinjico čarobno, nevidna drugim bo očem. Nabral boš dračja, suhih vej, zakuril silen ogenj z njimi, zanetil iskrice strasti v meni, s toploto in močjo telesa svojega opajal, me vabil in izzival, v objemu strastnem privila se bom k tebi.