Iz ne-biti v biti čez rob

(Filozofski diskurz med MC in Tatjano) Si se kdaj vprašal koliko časa boš trajal? Vesolje je ogromno in ti si tako neznaten. Nikar se mi tako gromoglasno ne smej človek, s svojim mefistovskim nasmehom. Zadeva sploh ni tako preprosta. Ideja, da ti je Bog tako radodarno določil večno življenje, je bila odlična, a ni funkcionirala. Le poglej gor! Zvezde Rimske ceste sporočajo, da imajo rok trajanja. Vsak trenutek se kakšna utrne. Tudi mene in tebe ta trenutek nekdo odčitava in trga z neba, ko odčrkuje imena nebesnih teles. Zvezde sva presenetila, da sva iz iste snovi. Nebo mi sporoča, da beseda razpolaga z mano in je ne morem preseči z nobenim razumskim dojemanjem. V odprtosti čez rob, mi ostaja ponižnost pod utišanim tonom tišine, ki se kaže v sprejemanju moje lastne minljivosti v nadaljevanju spoznanja minljivosti bivanja, ki se konča z vero v neminljivost biti same, kot presežnosti biti. Prinašam ti mavrično svetlobo, ki se prebuja iz ne-biti v biti.