Prihajam vase. Potiho. Ta hip. Po kapljicah. Pronicam skoz luč, kakor da bi v duši čakalo milijon semen, da vzklije. Ena sama gostoljubnost samotni sreči in vrtoglava rezsežnost življenja. Vstopam proti zlatemu somraku. V sebi nosim zamolčane besede, ki se zlagajo v zakladnico srca, zatopljene v hojo po svoji svetli sanjski stezi. Sama sem. Sama s svojim molkom. Sedim v svoji cvetni čaši, pogreznjena v cvetni mešiček, kakor mravljica prekrižanih tačk. Vsaka kaplja me jemlje vase in poganja v cvet, v plapolanje polj. Premagujem utrujenost. Hodim. Zamujam vlak. Sedim na postaji. Čakam. Vlak vrešči in piska. Vstopim. Oddrvi. Pošastno lesketa se mu streha. Zvezde so se prekucnile in razelektrile nebo. Lokomotiva se poganja prek opustošenega polja. Odprem oči. Vozim se skoz skrivnostno pot. V notranjščino. Ali si ne bom nič zaželela? Votlo buči moja izgubljena kri. V njenih globinah so izbe. Poglej skrite globeli, preplezaj stene, preskoči previse, poženi se v strmine, čez bremena ljubezni! Skoči v reko življenja! Hlap se je dvignil v nebo. Dež mi je orosil obraz. Zapodim se po razbeljeni cesti želja. Desetkrat umrem in znova oživim za svoje ljubezni, za plapolanje srca. V moji globini je seme krvi, krvi, ki se pretaka kot nora. ...o0o...
#Poezija
Kri se pretaka kot nora
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Napisala: Tatjana Malec
Ljubezen ni nikoli v edini
Ljubezen ni nikoli v ednini.
Vse ljubezni preizkušajo mejo,
ki jo pogled motri,
duša neguje in gladi,
ko jih življenje išče.
Vsaka ljubezen je v množini,
vse so večna navzočnost želja
in večna skrivnost namena.
Ljubezni niso delo človeških rok,
so znamenja priložnosti v sončnih poteh,
so žarki pod napuščem srca,
so svoboda izbire in razkošje življenja,
so prava odločitev, norost ali poguba,
so toplota, ki preseva in izpuhteva,
so presenetljiva izkušnja,
ki te ogreje ali ohladi.
Iščeš partnersko ljubezen,
najdeš dobro srce,
ki se v dušo pogreza.
Iščeš dušo in srce,
najdeš golo telo.
Iščeš partnersko ljubezen,
najdeš prijateljstvo v dobroti.
Iščeš sprostitev in vedrost,
ki te odvezuje odgovornosti,
najdeš grenkobo in žalost,
ki jo zavezuje usmiljenje.
Iščeš eliksir za poživitev,
najdeš strup, ki ti grlo ožge.
Zagledaš jato ptic v zraku,
zagledaš sprehajalce sredi mest,
zaslišiš čričke, lajanje psov in petje,
pred tvojimi očmi se odpirajo zelena polja
in ti se potaplajš v šelestenje gozdov,
duša in srce ti kujeta srečo in obljube
tisočerih ljubezni, ki jih sanjaš,
a tebi se spolni samo ena
v tisočerih oblikah, ki vre iz hrepenenja:
živ si in zgodba se nadaljuje
z ljubeznijo, ki ni nikoli v ednini.
...o0o...
Pozdravljena, Tatjana.
Poezija, ki je bila objavljena, (pa tudi ta, ki si jo dala pod komentarje je dobra) je spet ena tvojih boljših. Sem jo začutila, kako energija, ki jo čutimo, ko vspodbujamo lastna čustva sreče in hrepenenja, poganja kri po telesu.
Lep dan ti želim, Melita
Pozdravljena Melita,
me veseli, da ti je bila poezija všeč. Blaženost in bolečina ljubezni vedno človeka dregneta v krvni obtok. Zaljubljenost pa je mejno stanje, v katerem človek prepozna svoje hrepenenje ter se izroča bogastvu razpoloženosti in pričakovanja, je pa tudi ljubezen lahko potovanje proti toku negotovosti in dvomom. Tolažimo se pa lahko tudi s tem, da ni ljubezen samo v ednini in da nam včasih tisto majhno slepo pegico razočaranja v očesu zakrije svetloba in nova ljubezen, ki pomeni nežno zvonenje in srečanje z najlepšimi podobami in občutij vzvišenega in sublimnega.
Lep dan ti želim, dan ki naj ti ga napolni ljubezen.
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ko dan zaspi
