Pozabljeni titani

V nekem drugem času bo drugo nebo padalo v kipenju oblakov in neko drugo sonce bo vstajalo izza obzorja. Z dolgimi prsti pričakovanja v globinah zelenega morja in zibajočih alg se bo raztapljala sinjina. Vrnitev belih pelikanov izpod koprenastih meglic bo izpolnil čas kamnitih velikanov, molčečih ob stenah in v pričakovanju visokih valov. Tam so. Trudni od nekih drugih časov in čakajo galeje izza zlatega obzorja, nemo v nova tisočletja. V razpokah se nabira sol. V veter, blisk nevihte ječijo osamljeni titani, pod čermi trohni galeje krov. Prazne amfore, čas ni več njihov. Nič več domov...