Pesem Jaki

Pozdravljen mladenič Jaka, vesela sem, da sem ti napisala pesmico v znak pozornosti, ko si mi zadnjič tako kot danes priporočal, da naj kaj mislim nate. Razumela sem, da pričakuješ, da ti povem kakšno besedo, dve, ki ti bosta segli do srca. Res je, mislim na vse tiste mlade ljudi, še posebej pa nate Jaka, da bi te življenje vodilo na tista prava pota duhovne posesti, ki tvorijo resnično človečnost in tisto plemenito radovednost, ki je za mladega človeka značilna: učenje, ki nam omogoča duhovno rast in zorenje. Lakota po znanju, ki vključuje vsa duhovna področja ne le poklicno znanje, ki nam služi da opravljamo za človeštvo koristno delo, s katerim se preživljamo, temveč tudi vsa druga znanja od religije, filozofije, umetnosti do lepote gozdov in travnikov, vse do ljubezni do sočloveka in idealov mlade ljubezni. Vse to so pojmi oziroma vrednote, o katerih človek sanja v mladosti in strmi, da bi jih uresničil. V tvojih letih jih ne manjka in to je za mladega človeka edini pravi kruh, ki mu je vredno vse žrtvovati in ga uživati z veliko žlico. Pomembno je, da vse te naštete vrednote tudi notranje priznavamo in da jih sebično nikoli ne izkoriščamo. Ljubezen je potrebno predvsem notranje osvojiti in doživeti. Nobene resnične vrednote ni mogoče kupiti. Kupimo si lahko le užitke, ne pa ljubezen in modrost. Večkrat sem se ti oglasila s svojimi komentarji in vsaka moja misel te je usmerjala k ponotranjenosti in iskanju notranjega bistva, ki ga mora uresničiti vsak mlad človek idealov. Včasih se mlad človek tudi išče, zapade pod en vpliv ali drugi. Marsikdo je prepričan, da bo z akupunkturo idej z Vzhoda v ideje Zahoda dosegel sintezo obeh, da bo s tem dosegel duhovno združitev človeštva in dvignil tudi sebe na višjo duhovno raven. Ob tem pa mora človek tudi kritično razmišljati in se vprašati kje je pravzaprav tisto kraljestvo duha, ki ga moramo in želimo doseči. Vse je zelo preprosto, saj največja modrost obstaja v najbolj preprostih stvareh. Te pa so: samospoštovanje, odgovorna dobrota in ljubezen, usmiljenje in volja, da človek sam pravilno uravnava svojo usodo. Vsak človek mora biti tudi svojevoljen in slediti notranjemu glasu. Ko se dokopljemo do zrelih ugotovitev o smislu življenja in se nehamo slepiti, da nam le nek določen nauk ponuja edino resničnost, smo na pravi poti. Vsi se raje oklepamo trdnih tal pod nogami, živimo raje s streho nad glavo in z veseljem sprejemao red v družini in službi, izogibamo se pa svetu neresničnosti, pragozdu, kamor naš duh ne seže ali pa zaide. Večdimenzionalnost svetov ne moremo doumeti na današnji stopnji razvoja zavesti in razuma, zato nas preveliko napenjanje uma v tej smeri lahko iztiri in pozabimo, da pravzaprav živimo tukaj in da za nas veljajo zakoni narave, ki jih je tukaj Bog uzakonil. Ostanimo rajše pri babičnih resnicah o pridnih fantkih in punčkah, ostanimo raje zvesti sebi in tudi svoji zdravi kritičnosti na ravni realnosti. Nekatere najbolj priproste stvari so najbolj miselno bogate in za človeško življenje so najbolj koristne. Zagotavljam ti, da sem si celo življenje prizadevala, da sem živela kot pridna babičnina punčka in sem kar pridno ob delu študirala in diplomirala ter vestno delala od mladih let do upokojitve, solidno živela in se razumela z ljudmi dobre volje, ki se niso odrekli najvišjim idealom "miru na zemlji", "hvaležnosti" in "spoštovanju". Poznam nešteto ljudi, ki so se začeli sramovati svoje domišljavosti in so se poplemenili v preprosteže in vsi najbolj hvalijo takšno življenje, kjer je razumevanje boljše od jeze, mir plemenitejši od vojskovanja in ljubezen več od sovražnega razpoloženja. Sporočilo moje pesmi tebi je, da moramo misliti nase, biti prijazni do samega sebe in si prisvojiti tisti notranji mir, ki nam je nujno potreben za življenje. Povedala sem, da je to tudi meni potrebno in včasih je že tako, da moramo drug drugega dregniti in pahniti ... malo naprej ... k razmišljanju, da kaj pametnega postorimo zase. Tisti princ na belem konju pa zame še vedno živi in sedi v gozdu na čudodelnem kamnu in mežika topolo in radovedno skoz hrepenenje nežnih prstov, da tudi sam z gorečim peresom napiše kaj lepega in modrega, ko bo stikal po barvah gozda, da bomo rekli: glej, glej, to pa je spet tisti pravi Jaka, za katerega smo pokupili vse prostore v ložah komentarjev, da bi ga brali. Lep pozdrav in vse dobro tebi Jaka Tatjana