Sanja

Sama sva in razigrana: tekava po produ, kjer se razširi soteska, se škropiva in loviva. Tudi v gozd zbeživa, v senčen bukov gozd z zlatorjavim listjem. Skrivava se za drevesi in iščeva drug drugega. Hudo daleč že morava biti; ne vem če bi znal nazaj. Včasih me hoče prestrašiti: skrije se za debelejše drevo in se dalj časa ne prikaže. Najprej se smejem, še bolj je iščem, misleč kako dobro se je prikrila; potem pa se primakne senca k duši in me postaja strah. Ampak potem se oglasi, pokliče me s pravim imenom in ko jo ugledam, sem takoj pri njej. Nenadoma pa-je bilo prebujenje v dejanskost?- je vse potihnilo, še razkrivajoči šum listja; pričelo se je temniti. zaman sem klical v gluhi gozd, zelo dolg je bil odmev, in jaz nisem vedel, kdo je izgubljen...