Male deklice zvečer ne morejo spati. V duši budi se nemir in zasanjanost hkrati. Vse polno utrinkov iz oči jim iskri, spomini odtenkov, ki jih zdavnaj več ni... Zato so poredne. In ker ne da se jih ugnati jim moramo venomer pravljice brati, S poljubom zapreti oči, da jim katera izmed misli prek daljnih prostranstev spet kam ne ubeži...
#Poezija
Uspavanka
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Dragi menas.
Tudi jaz se počutim včasih kot majhna deklica, ki jo opisuješ ti. Vsak ima v srcu takšno majhno deklico, ki si želi zvečer uspavanko za lepo noč. Vsak si želi kot deklica zvečer poljuba, da ji misli ne odlete.
Tak poljub in objem lahko vsak večer poklonimo sebi in svoji deklici, ki jo prepoznamo v sebi, čisto sami. Ne potrebujemo nikogar, da nam bere misli in izpolnjuje želje.
Misel, energija, moč, ki je v nas zmore vse.
Bog, ki je v nas, nam je pripravil tudi ta dar, mi ga lahko le vzameme, ali pa ne.
lp Titanic
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
V pest za en cvet
