Zapodnem

Tišina poje s tisočerimi barvami. Razpira se nebo v ozki dolini. Krik ptice, šum reke, odmev stopinj, toplota sonca in srca, in brez besed si povemo prav vse. Tišina poje s krili oddaljenega orla, s šumenjem vetra v vrhovih smrek. Ropot kamna, prasket počene vejice, vsak dih in vsak izdih so njeni sopotniki. Tišina poje s tisočerimi kapljicami. V slapovih in tolmunih se pretakajo, okoli mahov sukajo, prod vrtinčijo. Tišina šepeta, da upočasniš svoj korak, obstaneš, prisluhneš, se ozreš naokoli in se srečaš z njo.