Sestop III.

Tam ni več mojih zvonov. A vendar me nekaj kliče, da bi šel tja. Tja, kjer je bilo cvetov zibajočih do pozne jeseni, tja, kjer sem skozi okno v modri steni zrl v valove pšenice zlate in v jate zapoznelih ptic v času prve slane. Nekaj zre vame. Šumi, poihteva v meni. Privid? Le zakaj? Tam je ostal le okrušen omet s sledovi saj in sprhnelih tramov. Zdaj več ne morem domov... Branko Zupanc