Vse preveč jih je

Po svetu stopajo bitja, glinaste figure, ki iztegujejo noge v marš in puščajo svetu svoj klavrni jaz. Vstopajo v življenje z belo roko in izstopajo z blatno nogo. Utirajo si pot s komolci, ki jih štirinoge živali ne poznajo. Po telesu se jim pretakajo curki potu, v telesu žolč in otrplost duha. Mrgolijo roparsko grabežljivi, oglušeli od ropota, brenčanja in kričanja, po brlogih skriti jedo, pijejo vino in izsesavajo drugim kri. Z natrganimi kitami med zimskim drevjem ledeni stoje, v bradi imajo vgrajen pohlep, v prsih nosijo posurovelo srce, hroma noga jih nosi naprej. Z odjugo drsijo po strmem pobočju z ubogo trpečo snovjo, sivi od prahu, okinčani s sposojeno lepoto spodnašajo drug drugega. So hkrati bogovi na Olimpu in ljudje teme noči. Umirajo ob urah samote zaradi zaužitih količin strupa z občutki samote, potrtosti in nejevolje. Na črnem divanu sope svoje izdihe. V nenehnem pokopavanju samega sebe bolščijo vame z roba zgodovine z obličjem smrtnikov. Vse preveč jih je! Ne poznam jih in ničesar določenega ne vem o njih. Pred seboj vidim le izgubljeni svet, ki se potaplja v žrelu zveri. Vse preveč jih je, da bi jih spreobračala. Nekoč se bodo otroci soočili z njimi. …o0o…