Še nikoli nisem tega počela.. še nikoli brala zares, tistega kar sem sama napisala še nikoli nisem tega povsem razumela. Še nikoli nisem tega počela še nikoli pred ljudmi zares nastopila. še nikoli se nisem ljudem izročila. Še nikoli se nisem zares razodela. Še nikoli nisem tega počela. še nikoli pozabila vsega.. vedno sem se spomnila tega,.. česar še nikoli nisem vzela. Še nikoli nisem tega počela nikoli še diha komu vzela.. nikoli še ušesa pritegnila.. vedno sem se tega samo učila. Še nikoli nisem tega počela... še nikoli zares uspela. po tem sem le hrepenela. Še nikoli nisem tega vzela.. čeprav rada bi imela. Še nikoli nisem tako želela.. Še nikoli prav zardela. Vedno le iskala sem to,. kar bom danes si prisvojila... Vedno le opazovala roko, ki me je učila, da bom to osvojila. Še nikoli nisem tega naredila.. še nikoli tako čutila. še nikoli se sebi prepustila.. Še nikoli, toda danes, čutim.... danes se bom na srce poljubila.
#Poezija
Na srce se poljubila..
Skupnost Pozitivk
Komentarji
6A veš navihana, ta tvoja stvaritev se mi tako dopade, da te moram še enkrat pohvaliti. Po obiskanosti vidim, da se tudi drugim. Še malo pa stotka! Bravo! Malo sem pogledal še tvoje ostale pesmi! Zelo lepo, zelo prefinjeno, zelo iskreno, tako..., ma, iz duše, saj veš..
Lep pozdrav!
Dragi Gabriel,
Že dolgo se nisem lotla pisat kakšnega daljšega komentarja.. pravzaprav ga sploh še nisem napisala zares dolgega. Ampak zdaj si me pa res presenetil. Tako da ti morem povedat kako je nastala tale pesmica,... In sicer ležala sem na postelji.. ko me je prešinila misel.. Še nikoli si nisem vzela, še nikoli tega počela, še nikoli tega naredila.. (tega tudi nisem še nikoli) in sem pač začela pisat.. in ko so jo končno objavli.. jo je prebrala še moja predraga mama, kateri ni všeč, da objavljam svoje pesmi Tu gor, ker je njeno mnenje tako, da so moje pesmi slabe in preveč osebne, da bi jih sploh kje lahko objavljala. Ampak jaz sem prekleto rada svobodna.. rada si vzamem kar je moje. Le pravega aplavza še nisem doživela... in ti si mi ga dal.. čeprav takega malo manjšega.. ampak je zadosten, da grem lahko naprej in da si končno Vzamem tistega, kar si nisem še nikoli zares... da si vzamem samozavest.. in vsem na glas povem kdo sem.. in tu se konča.. in se začenja.. nova pesem..
Tudi tebi hvala za navdih, ki si mi ga dal.
navihana
Spoštovana Navihana, me veseli, da si mi povedala kako je nastala ta pesem! Prav je, da si takšna kot si in če le moreš, tega nikoli ne pozabi in takšna ostani! Pa sicer, te tvoje pesmi, kot bi moja duša v njih živela, veš..., pa nikoli tega ni "zapela", tako kot ti "poješ" v tvojih verzih! Občudujem tvojo odkritost in pogum, da ustvarjaš na ta način, mnogi tega ne znamo ali pa si ne upamo! Za konec še to -vedi, da vsakič, ko berem tvojo pesem, pa zagotovo ne samo jaz, dobiš aplavz močnejši od nevihte! Pa hvala za tvoj odgovor, ga nisem pričakoval, kakor ti ne moje pohvale! Zanimivo, ob tem mojem zadnjem stavku me je prešinila misel, da pravzaprav živimo v svetu, v katerem že skoraj nič ne pričakujemo od sočloveka! Zato pa - še več poljubov na srce, Navihana!
Prav lep pozdrav! gabriel s
gabriel.. pričakovanja vedno so.. včasih jih ni, včasih pa so prevelika.. in večinoma smo razočarani ali nad sabo ali pa nad drugimi... mam občutek, da postajamo ljudje vedno bolj taki, da nam nikoli ni všeč zlata sredina oz. nevtralno.. zmeraj bolj smo PRE :)
navihana, zelo lepo, melodično, kot pesem, ki nežno plava nad trato polno dišečega cvetja ! To so verzi, ki povedo, vsaj meni, da je treba ljubiti najprej samega sebe, da lahko ljubiš še druge.. Hvala za navdih !
gabriel s
gabriel,
malenkost :)
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Vse preveč jih je
