Drevo vdihne skozi prsi

Vsaka prava duša je gostija duha, je polica kjer odložiš srce, je miza, ki reže kruh prijateljstva in te pogosti s sadežem ljubezni. Srčna kri je pretočila sporočila in našla dušo z razprtimi krili, prebodeno belino prosojne strani, na katero je izcedila tvoj obraz, kapljo za kapljo z govorico telesa, ko je lokostrelec meril vanjo. Kri ne sprašuje več po tebi, duša sprašuje po miru, veter naj te nosi v daljave. Odidi! Tvoje vezalke so se same odvezale od mojih vrat in znajo hoditi. Stopnice bi se rade oddahnile od svinčene sence, ki je zarisala ostre robove bolečine na bisere žeje in oguljene stene, ki so si domišljale, da so središče sveta. Spregovori sebi kakor reka tišine in odteči iz mojih ranjenih dlani! Odloži masko s svojega obličja, ne ostani kamen na svojem ležišču, postani drevo z globokimi koreninami, da zmehčaš kamen, da zmehčaš zrak, da izklešeš resnico. Drevo nikoli ne govori, drevo vdihne skozi prsi in zacveti kot neizogiben obstoj življenja in pojoča ptica šiva zarjo resnice uram svetlobe. …o0o…