Sestop

Tam ni več vrat. Le še kamenje in prah in bodljikav osat. In veter, ki pred večerom prihaja vasovat. Ure polzijo v omet sesutega stropa. Ure varljivega upa in brez besed. Le še šepet listov dveh trepetlik. Tam ni več rok dotik, tam ni več tistih oblik tople domačije. Zdaj so tam le še čudne sanje steklenih oblakov in sprhnelih tramov. Zdaj več ne morem domov... Branko Zupanc