Nebo je znova umito. Na jug veter riše zadnje temne barve. Zadnje kaplje padajo v korito. Svetloba mehko pada, pada... Z nevidnim čopičem se širi krog modrine, srebrne, zlate niti prepredajo prihajajoč večer. Konec dneva bo odšel v mrak in noč, polno mesečine. Vonj narcis, v daljavi zadnji grom in vedno več tišine... Branko Zupanc
#Poezija
Akvarel
Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Bolečina, ki to ni
