Voda

Ko še nisem imela obraza sem vodi podarila svoje življenje. Vodi, ki ji struga določa tok, vodi, ki pronica skoz kamenje, vodi, ki za seboj pobira osat in suhe veje, vodi, ki si je izbrala morje za potešitev svoje žeje na robu sveta. Prepustila sem se vodi, ki vse odnaša s seboj in pozablja na svoje poti, ko razhlaplja sebe v svetlobo in zapušča mline ob reki. Drvenja s tokom vode ni nikoli konec. Ko sem v kaplji drsela skoz šivankino uho in kapljala zlog za zlogom, besedo za besedo v svet mi je mati odpirala vrata kopnega s ključen svojega srca. Del sebe je tedaj pustila zunaj in zaprla vrata štetju časa, ko jaz nisem bila več ona in ona ni bila več jaz. Voda je tekla k svojemu cilju mimo gora, visokih do neba, s katerih je videti prihodnost. Voda je v meni govorila in tratila čas za potešitev svoje žeje, da prešteje vse darove življenja in ko voda izhlapi, ostane zgolj praznina v strugi. ...o0o...