Starša moja

V začetku je bilo le bitje srca. Človeško je, da rasteš z gibko kožo in lastno usodo v materinem trebuhu, da si spočetka del nevidnega soja duha, sluteni odblesk prapodob, prepreden z žilami, zvrtinčen kot riba v materinem telesu. Odrinila sem baldahin s postelje in v rokavih svojega srca sem nosila dve delovni roki. Duh se je pomikal prek mnogih teles in prišla sta živeti vame, starša moja. Vajina luč je svetila v mojo zeleno svetlobo in zapustila sta me ob drevesu, drevesu z veliko krošnjo, drevesu z grudo, korenino in avro; drevesu, ki ne klone viharju, drevesu, ki je postalo mati in oče v menjavah bivanja in odrešitve. Čez vajin obraz je čas napredel tančico miru, stekleno gladko površino iz kristalnih delcev nebes. Vajna zapuščina? Ta jekleni obroč. Dlani deklice lomijo zaraščene veje in duša stražarka spomina ihti, ker vaju ob razklanem drevesu več ni. Odšla sta vsaksebi. Težko se je prebijati skoz dneve in noči, stiskati pesti, ko v prsih kljuje in ječi na poti iskanja prostranstev starih vezi. Na suhem jeziku počiva okno duše pripravljeno na pomenek o mnogih stvareh. Priklicano bivanje iz vajinih teles živi v pokolenjih. V šumečem spevu neizbrisanih dejanj iz ljubezni večno živita. Nekdo je utrgal vajin glas. Bil je roža, ki vsa dišeča in tiha niha med življenjem in smrtjo in veter ji sega v dušo pojoč o zgodbi otroka. ...o0o...