Hoja po žerjavici

Žilava skrivna grča je bila, les v nežnih progah, ovit v dehtečo krošnjo, kakor da bi v njej bivala sama ljubezen neke zamolčane pesmi, ki zveni nove napeve, kakor nekaj, ki iznenada zasije v ognju in se v srce segajoče nasmiha. Meni se je zazdelo kakor da sem prišla iz kletke in da stojim sredi sanjske poti in lahkotno hodim naprej korak za korakom s hojo po žerjavici, ki ji, ko stopim nanjo obraz obmiruje in se mi ljubeznivo nasmehne, kakor da je iz nje drevo ozelenelo. ...o0o...