Ceste

Skrivinčena okna od joka in stoka hiše ob gredicah zelenih imajo, so prikrajšana, objokana usta otroka, zidana v stenah, votlih oči za ograjo. So ceste, ki mimo po prstih odhajajo, se v daljavo odmikajo, bežijo v noč, so žile okamenele, kot drevesa usihajo, umrejo, ko v rasti izgube svojo moč. Od odgorelih ur svečni skipek ostane. Molk čakanja. Kot z jadrom brez vetra ubežnik pluje, se z mesta ne gane, izdihne kot življenje bilo bi iz etra. ...o0o...