Na deževni planoti neodžejanih duš puščoba starosti izteguje vratove in roke suhljadi iz trupa zemlje štrle. V votlem dnu bobneče in ječaje med pokanjem vej se listje grmadi, v vrtačah in breznih ležijo kupi suhljadi. Gora poje in veter žvižga v daljavi. Med sesedanjem uglaslih snopov rasti zamirajo skoz divjino človeški koraki, starožitni demon skrit strmi človeku v oči, v zoženih zrkljih ima skrite pasti. Bučijo gore, spopada se bes, skale vali, obstane na grudih nemirno kamenje tu doli. Ob drhtenju listja, zlomljene veje in razklano drevo s priprtim pogledom bedi in starca motri. Med štrcilji, ob agoniji mravlje se starec ustavi, oblečen v belo obleko med oblaki peloda s palico v roki zamahne in reče: \"Jaro žitišče sem varoval tu doli!\" Sunki razmršenih las oponašajo vetra nemir, skoz prostorje strnišča ječijo goloroki oblaki. Starec reče:\"Umrlo je drevo. Ni sence, le kamenje vali se tu doli\". Pod zamahi srpa čez polje zlatovezen rez in senca se nagne med gluhonema drevesa, med razprte roke skaplja zelena kri, ki med kamenje drsi in zemljo namoči, tu doli. Na deževni planoti zgrbljen starec stoji, naslonjen na svojo glinasto dlan, med členke koničaste roke se pocedi v znojno močvirje izcejani hip, krik bolečine, ki išče svojo prostost podrastje med kamenjem, tu doli. Zagledan v drevo in zeleno ravan se obredni plamen žitnine v krvi prižge. Razlije se svetli sijaj. Ogenj zagori, rdeče oko na vrveh stresa krvne vezi, čez lapornato kožo deževnotok žubori. Sonce svojo mogočno grivo otresa in zemljo z jutranjo zarjo znova orosi. Vihrajo veje v vetru, razcefranih vej lasje, starcu med trnjevim grmom utripa srce. Gora poje in veter žvižga pozabi. Med obredni ogenj žitnine skrivljeni zob se ziba, zibajo v zlato drhteče se sanje med prhutanjem vetra in lučjo sveta spijo metulji in ptičje peroti , mravlje, ki jih nihče ni videl in ni vedel zanje. ...o0o...
#Poezija
Prstene sence
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Tudi narava ima svoje bolečine in radosti. Človek se identificira z listi, vejami, drevesi in gozdom, z rastjo, semenom in umiranjem. Rast drevesa in vsega zelenega stvarstva se vzpenja v njegovem telesu in ko odpre oči, odpre drevesne liste. Pred seboj vidi vso lepoto rasti in tragiko umiranja ter ponovnih vzgonov zorenja. Človek živi in spremlja s sočutjem umiranje živali in vse žive narave ter skrbi, da ne bo uničeno njegovo pribežališče. Nenehno se vrača k zapletenim zakonom stvarstva, ki mu kar naprej odpirajo in kažejo svoje lepe in boleče strani. Njegova notranja resnica je posvečanje šumom narave, ki jih porajata rojstvo in smrt, ki se po bučanju gora in odmevanju kotalečega se kamenja spremeni v molk. V naravi človek sliši utrip svojega bitja in molk prstenih senc ter z grozo spremlja ostanek živih stvari ter agonijo umiranja, ki leži ob nogah moči, ki ruši, uničuje in znova oživlja.
Tatjana
Draga Tatjana!
Lepa poezija, kot vedno, le tempo življenja ne dopušča, da bi se v vsako poglabljala. Vsaka tvoja pesem je živa in bo vedno živela. Ta kaže enost, ko jo človek začuti z vsem, kar ga obdaja. Ni več ločenosti, da sem jaz jaz, ti ti, ubogi tjulenčki pa tam nekje daleč stran od nas. Vsa živa bitja smo povezani in čutimo, ko nekdo umre, umre delček nas.
Lp Melita
Draga Titanic,
nekdo se je pomešal med pesek peščene ure in je mislil, da je na toboganu pa se je v času padanja skoz grlo steklene posode zavedal, da drsi skozi čas in da bo nekoč padanja konec. Držal je v roki kamen, da bo pregnal brezčasje, ki bo sledilo času in se bo moral zliti z bivanjem brezčasja.
Tedaj je v listih drevesa zaslišal svoj glas in drevo ga je prosilo naj mu dela družbo in naj ne misli na brezčasje. Kamen je položil k skali, na mesto kjer je smavel pred tisočletji. Tedaj je začutil, da ni sam in da ima njegovo zadrževanje ob drevesu svoj pomen. Ugotovil je, da se mnogih preteklih sedanjosti in trenutka, ki ga živi, ne more kar tako znebiti in da ima govorica drevesa svoj pomen. Narava je pričevanje življenja in smrti, radosti in bolečine in tedaj človek spozna, da je zemlja tako zaraščena, da preprosto ne more z nje. Tedaj ga je ljubezen narave ujela v svoje mreže, zaslišal je šelestenje hoste in pesem, ki mu je govorila, da sta radost in bolečina zaveznika življenja in smrti vsakega živega bitja. Včasih se radost in bolečina sporečeta, ker radost še ne pozna koščenega zvoka besede smrt.
Lep pozdrav
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Delčki celote
