Ideali

Ko sem začutila, da sem duhovno sestavljena in da uganjam samo še duševno estetiko, ki sem jo neštetokrat pomnožila, da bi prišla do nadgradnje s svojim veseljem, sem se vprašala kako je z mojimi ideali. V svojem milem cvetu občutij sem tistega dne začutila živo hrepenenje po ognjevitosti vneme, po zaljubljenem spogledovanju s svojo notrino, po sanjah, ki niso v jeziku besed, temveč v jeziku poglobljenega zrenja vase in pazljivega ravnanja s samo seboj. Kako je torej z ideali, moja ljuba rožca, duša? Že veliko debelih zvezkov sem popisala, da kar blestijo od izbruhov navdušenja, vsi so popisani in poslikani z nasmeški, izkopan je biser iz blata, použit z ljubeznijo in strastjo neke nepremišljene zagnane vljudnosti do sebe. Kar nekam samogibno se moja duša naslanja na moje srce. Od kod jemlje to čarovnijo? Je mar v njej preveč poželjivosti, so ideali mar zato, da jih uresničimo? Ideali se znajo smejati, znajo plesati lahkotneje, kot znam jaz s svojim telesom. Ko se ideali rodijo, znajo lepo žareti, bivajo v meni in me gledajo s sijočimi očmi, se plazijo po meni v zlatem oklepu, me izzivajo, dajejo mi upanje, da jih bom dosegla. Znajo me pa tudi zabadati in kruto mučiti in me s tem opozorijo na grozo nesmisla, če jih jemljem kot samoumevne. Nekoč me je nek ideal brzcnil in me zmlel v črepinje, dal mi je razumeti, da je presuh in prebled, da bi se lahko v mojih velikih načrtih uresničil in me zadovoljil, da me lahko gleda le od daleč s svojimi lepimi sijočimi očmi. Jaz sem se nato pomirila in bila vesela, da me gleda s svojimi ljubeznivimi očmi in da je snel masko z obraza. Še naprej sem iskala zagonetni ključ, da bi odklenila njegov zlat oklep in ga osvojila pa mi ni uspelo dojeti sebe na krhkih nogah. Nato sem si rekla: \"Ideali niso v meni zato, da bi se uresničili, temveč glavno je, da so.\" ...o0o...