Potapljanja

Potopila sem dušo v posušeno reko, da bi vode prižuborele na dan in se zlile v molčeč veletok, poplesujoče v tolmunih in vrtincih s svetlikajočimi se nitkami svojih iger, razpršenimi v svilene iskre veselja kot žareči pelod v vetru s čebeljim napisom. In jaz sem stopala po mokrih stopnicah k čistosti izvira, z vlakni svojega srca sem našla celovitost jasnega jutra, ki mi daje čutiti pomen premikajočih se zlogov v besede, povezane z bistvom šumenja reke skoz gibanje dreves in nasmehe cvetočih trat. Plavam in se spajam s snovmi, iz katerih sem, skoz ožine svojega tkiva vpijam obredje šumenja reke, nemirnega vetra in svoje krvi. Čas se pretaka skoz stare želje in poljube, ki jih preplavljajo nemirne vode spomina. Tedaj ocean pljuske vame s slanimi očmi in na ustju reke se zlijem v celoto. Našla sem ključ, ki odklepa vrata potopljenih ladij. V neurju trenutka vidim bela jadra z očmi ribe, ki se oprijemljejo jambora na dnu mokrote, okrašene z zlatim sevom sončnega vremena, spravljene svetlobe za okras jutrišnjega dne. Splavam na površje, polna ljubeče moči do živlejnja in blag vonj Mediterana pada skoz pore mojih občutij in mi šepeče: \"Živa si!\" ...o0o...