V polju cvet

Trave pomladne so dišale, se s cveti bogatimi bahale, pa ptice so na spodnjih vejah žvrgolele, ko so naju v občutje ujele. Pogleda sta eno postala, z nosovi sva se poigrala, Se otipala, pa stisnila in pritegnila, združena v poljubu, sva se v travo zvrnila. Čas je zatrepetal, se ugasnil in obstal: Ko so vse celice v naju zaživele, da so vso strast v daritvi izpele. Poležena v travi, sva se božala, povsod, tudi po glavi. Tišino vse naokoli sem slišal: Kdo neki je življenja utrip utišal? Dvignil sem se, pogledal čez travo, cvet sem uzrl, kako z dvignjeno glavo k soncu se vzpenja z neznansko silo: Drago dekle nama bo dete povilo! Kot ta cvet v polju bodi,otrok. Močan in velik, pa hkrati širok. Pa drugim bodi za zgled, naj te ne premami tvoj razgled!