Mačice

Na iverih svojega telesa jih sonce zlati in iztegnile so zamrznjene roke, zasute z lučmi. Sehljaje dahnile so mačice v čudežni svet tako brezmejno blagohoten, z žarki odet. Hodim po gozdu in vse se srebrika, s svinčenimi kosmatimi očmi se mi narava dobrika. Glasno in pomenjljivo ptička vejo zamaje, piščalka veselo zapiska, ko pridem v te kraje. Vodnozelena hosta prebuja veselje, radost in jaz vriskam iz svojega grla, v meni norost. Zaživijo mi udi, med jerebikami oživlja se kri, naokrog se oziram in veter svojo pesem šumi. O, ljubezen zemlje, znoj in življenje iz globin, temno naročje zelenega kinkanja z višin, v mojih očeh je obujen samotarski spomin, hrepenenje mladosti, sprostitev ko v naravi živim. Tedaj uprem svoj pogled k letu ptice kvišku nebes, v visokoraslo rojevanje popkov krone dreves, čez povoščene točke bleščečih smehljajev, vidim drsenje vodnih kapelj, lesket sončnih dražljev, skoz veje poganjke, zvenenje, srajčke sokov, zaznavam strah listov in ustnic cvetov, ki pijejo rose mojega spomina mladosti in svetlobo, ki sveti skozme v prebujajoči se hosti. Mačice so danes vstale iz odtajanih postelj, iz zimskega spanja v goščavah je telog molel. Spočite v moči tišin hrpeneče z razprtimi rokami, pijejo nebeške sile, ki pomlad jih predrami. Te poželjive veje in hkrati tako mile so bile v pomladnih plohah, razbremnjene sile so pile, ko so se ulile skoz ločje hoste tihe in hladne s poganjki znamenj duše narave pomladne. Oh, te mačice, znanilke obilja, luči posvečene, skoz zračne zastore brstijo s sijajem odete rojene vpijajo veselje iz korenin spominov mojega srca. Pomlad prihaja! Bodimo veseli, zima bo odšla! ...o0o...