Moč ljubezni

Že skoraj vsak vzdih je ljubezen, je zeleni grm, ki vzdrhti, je vročična belina udov narave, je s skrivnostjo življenja oplemeniteno dihanje celic, poigravanje vetra navznoter s svilo in gubami njene voljnosti, zaganjanje pomladi s plapolanjem v počasnem presketanju ognja. Nenaseljni prostori ponižnosti in lok otrple mavrice v meni strmi v nebo in angele, ki posedajo po skalah vesolja. Pomikajo se z oblaki med gmotami hrepenenja in prihajajo z znamenji v izlivih dežja in potešitvah. O, ljubezen, žejno drevo moje duše v peščenem viharju in žgočem pesku v drobnih zrncih, ki vas veter nosi v sanje, pomešane z vodnimi kapljami hrepenenja, orosite mi kožo mojega telesa. Morda me bo pobožal skriti pogled zelenja s svojo srčno korenino, ki diha s pljuči svojih trnjev in spreminja bele cvetove v rdeče sadeže koprneče ljubezni. Padajo utrnjene zvezde v moje dlani in bolečina njihovega veselja večnega sija, ki opozarja na stiske čebeljih panjev, rojenje čebel v daljavah vesolja in znotraj človeškega srca, na življenje s plamenečim utripanjem in domotožjem utrinkov ugašanja z najbolj tiho in neslišno agonijo rojevanja in umiranja, v opomin človeku. Zaradi slasti življenja Bog vstaja v meni in razodeva tiho geologijo ljubezni, ki se skriva v kotičkih občutkov, v žalosti korenin očetov in veselju otrok. Harfa in bisernice s svojimi glasovi božajo sončno uro in mešajo glasove z lasmi vetra in jadri na čolnih usod. Galeb z rožo v kljunu se vrača skoz vence potujočih oblakov in trka na vrata teme, da poleti v odpečateno območje miru in čaka, da mu odprem vrata srca. Sonce s svojim pogledom preseva liste rastlin, preseva kamen, predira kožo duše in kosti in nihče natančno ne ve kako s to ljubeznijo, kako je z nahranjenostjo ljudi, živali in rastlin, ne ve kako je razgrnjena jutranja zarja, ki pada po sončnih stopnicah v tvoje in moje srce, kako se spreminjajo kaplje vrlin in kako jeziki sončne svetlobe ližejo bolečine v telesih navznoter in igre samote, zapletajoče se v nostalgičnost, ob hoji potovanja vsega živega v brezčasnost. Beračica sem, s srcem vstajam iz zemljevida in slepa vstopam v korenine neskončnosti in brezčasnosti, s penami v perutih vstajenja in božje ljubezni v sebi, ki me ne more pričvrstiti na zemljo, da bi tu ostal del mene, ker me neurje časa zahteva vso zase. S trnkom svoje duše iščem smisel bivanja, nektar, ki odšteva umirajoče dneve v meni, ki oživlja in prešteva smisle in darove bivanja, prekapljane z grenkim pelinom in ljubeznijo v tej delavnici življenja. V njej se učim, kar še ne znam storiti in použiti. Tako sem podobna zemeljski snovi, ki me je rodila in položila v cvet svetlobe. ...o0o...