Srečanje svoje duše na hodniku

Bilo je neke nedavne noči. Medtem ko sem iskala harmonijo, sem na hodniku srečala svojo dušo, ki je plavala neslišno kot zračna toplota. Z zenicami svojih oči se je približevala. Na prvi pogled sploh ni dajala videza popolnosti in mladostne iskrivosti. Imela je strogo simetrično obliko, a ob robu jo je krasil majhen ornament. Imel je obliko srca. Kakor lepe poteze nekoga je bil ta ornament. Zaradi loka mostu spektrnih barv se je vzpenjala v njem mavrica duše. Ta mavrični lok je dolgo spreminjal in oblikoval njeno obliko in njen pogled. Kakor spomin nanj je bil njen razmislek o gibčnosti duhovne virtuoznosti, napolnjen z veseljem srčne privzdignjenosti. Nato se je v duši zračnih vibracij oglasilo krožno središče - os gibanja in izdahnilo z nasmeškom besedo, ki je imela alkimistični pomen. Stilizirana misel polglasno z vzdihom zvočne čistosti se tedaj spoji z dušo, ki ji je pomenilo slavnostno dejanje slavnostnega srečanja. Z rastočim ugodjem in milino obeh duš, sta z mehko oblikovanim srcem proslavili jutro in se spravili v nekem razmerju rahlega dotika nekega občutenega dne, sede v nekem avtomobilu, ki je drvel v kozmično območje in mu je manjkala samo še razbremenitev preteklosti. Srce ob srcu se vse bolj mehča, dviguje in krepi skoz duhovno tkanino. V ozračju neke nepojasnjene zapeljivosti barvnih odtenkov je na hodniku iz obeh duš zraslo drevo in duši sta se zapredli v vabljivost razkošnega zelenja krošnje, dokler nista občutili vročo željo po oplemenitenju v osebi Ona in On, da bi utelesili duha umetnosti v opredmeteno delo iz preje bele svetlobe, ki jo preglasi petje siničke. Večerno žarčenje duš je bilo tistega dne v kristalnem ozračju magične barvitosti, brez trenja, brez boja in napetosti. Vse se je spreminjalo v velikost vesolja, obe duši pa v božanskost, ki jo daje občutek nastajanja, spreminjanje in uglaševanja. Moja duša je odplesala s hodnika z občutkom pritajene slovesnosti in občutila, da ste eno telo in srce. ...o0o...