Sem voda

Sem voda, ki diha z globokimi kanjoni v sebi. Sem voda, ki se pomika skoz tihe zazrtosti, skoz melanhonijo duše, ki sledi notranjim vzgibom srca. Sem voda, ki hiti s svojimi tihimi drobnimi občutljivostmi in s svojim nimirnim iskanjem smeri, prek izsušenih dolin in prek sebe. S tančico človeške kože razprta, z očesom vodnih kapljic zazrta, s svojim tokom hoče naprej samonikla v tolmunih duha. Sem voda, ki se dotika vesolja z ritmi plime in oseke ljubezni, sem prostornina in površina, sem topografija v nastajanju in snov, v katero je potopljeno telo. In jaz občutim to živo vodo v sebi, občutim, da sem majhna plavajoča lučka v njej s svetlobo besede. Občutim to vodo, ki se pretaka in tudi navskrižja z obrežij struge občutim, občutim pritiskanja sile odzunaj. S svojimi tankimi lasnicami občutij in ostro konico svojega glasu me voda opozarja naj tehtam vrednost in težo sleherne njene kapljice, opozarja me, naj vse kar imam ne ponudim kapljam svojega znoja, da naj njene moči in tiho prizadevanje uporabim za vrtičkarstvo svoje duše, za rast tistih vrlin v sebi, ki mi bodo omogočile, da v višini svoje vodne gladine prekosim in presežem njeno snov. ...o0o...