Želim biti sama s seboj, želim se umiriti in poglobiti, da bom zmogla bolj ljubiti, - bom sama, a samo nocoj. Ne, ne bežim pred ljudmi, ki se jim dobro ali slabo godi. Želim biti sama, da našla se bom, da pridem ponovno in najdem svoj Dom. Dom je v meni, v tišini in miru. Kjer ljubezen se čuti, tam sem doma, kjer je prostor za mene, za tebe in čas - za Boga. Ne rabim besed, ne misli imeti, Kaj mi bo hrup in smeh in sijaj. Danes ne rabim razvratno živeti, nocoj potrebujem le Božji smehljaj.
#Poezija
V srcu sem doma
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Draga Titanic,
osamljeno bivanje je vir najvišjih duhovnih moči in ustvarjalnosti, ki se med množico ljudi ne doživi. Bolj kot smo globoko v sebi sami s sabo, bolj smo visoko nadčasovni. V samosti ustvarjamo novo nebo v sebi, nova ozvezdja, novo štetje časa, ki se ne ujema z molitveno uro pod cerkvenim zvonikom. Samost nas iz preteklosti izroča v sedanjost, nas povezuje z vmesnimi spomini, preskakuje in prevrača časovno zaporednost preteklega dogajanja in njegove vzročne zveze. Omogoča nam, da znotraj sebe vidimo svojo simbolično podobo, s katero odkrivamo in merimo nov svet in še neodkrite dimenzije. Znajdemo se v dvojni dimenziji, to sta tista spremenljiva in izgubljajoča in tista, ki jo v samosti doživlja zavest kot prihodnost. Ustavimo in postojimo za trenutek v svojem stanju "sedaj", v katerem je zajet naš obstoj, naša prihodnost. Skratka v našem srcu se počutimo doma, kot si ti tako lepo poetično povedala. Naše srce je s časom dimenzija bivanja, ker zremo onkraj našega vidnega polja z ljubeznijo in čudenjem.
Lep pozdrav od tvoje duhovne prijateljice
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Molk
