(Pomurski motiv) Je vetrič v belo polje šumel, je ajda cvetela, je ajda zorela, tiho v njej otrok je ščemel, štorklja na drogu dom je imela. Sneg je ravnico slutenj pobelil, so veje dreves v ivju ječale, za ogenj otrok je trske nabiral, vile so pele, rojence srajčko mu tkale. Je z mrazom ležišče zima odela, otroške nožice so mrzle kot led, žalostna mati \"guča\" in tiho veleva: Zaspi, ne odidi med zvezde po plet. Pred durmi je ena sveča gorela, je luna bledo svetila sredi noči, mati je molila, goreče prosila: Otrok moj, nikar ne zatisni oči. ...o0o...
#Poezija
Je vetrič v belo polje šumel
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1V Pomurju so ljudje pred drugo svetovno vojno in tudi po njej zelo težko živeli. Matere so bile primorane za več mesecev zapustiti majhne otroke in so odšle kot dninarke na Madžarsko saditi sladkorno peso. Doma je pustošila družine neizprosna beda in lakota. Otroci niso imeli ne čevljev in ne toplih oblačil. Po snegu so pogosto hodili kar z nogami zavitimi v krpe. Zaradi lakote in slabih stanovanjskih razmer je po družinah pustošila tuberkuloza. Pesem "Je vetrič v belo polje šumel" opisuje mater in bolnega otroka. Materina prošnja je neizprosna naj otrok ostane pri življenju. Zgodba je resnična. Otrok je prebolel to hudo bolezen.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Pomiritev
