Vračanja

Vigred prihaja. O, čas norosti! Radosti polna, obetov in moči, s kočijo bogato razkošne mladosti vrača se zvesto med čakajoče ljudi. Hrepeneča po dežju v svojih semenih dotika se sonca, oblakov in ros. Iz prsti gorijo zdaj grmi v plamenih za otroka, ki stekel po trati je bos. Že dišijo vrtovi v cvetočih vonjavah, veje napenjajo popke na starih drevesih, vračanje lastovk domov žgoli v višavah, vse je zaživelo kakor v nebesih. Stopinje šumijo, vetrič deklic nemir, slapovi prebujajo deviškost oblakov, v napetih znamenjih prazničnih oblačil so v razcvetju krošnje mavričnih lokov. Na spočetje iz korenin z dotiki obljub po dolgih dneh spanja ni pozabila, v spolnitvi sle, vstaja telo ji iz muk, v razodetju večnosti se je izpolnila. Goloto je sramežljivo z obleko prekrila z bremeni zelenega okrasja svoje rasti, z razodetjem vrnitve je sebe razkrila, nadela si krono, ki si jo vsakdo želi. V uteho spočete rasti je vtkano zorenje, žitje, z rastjo deba in odpiranjem vej, trepetlikanje listov za prebujenje, obnavljanje vračanja od vekej v vekej. ...o0o...