Zrcalna zavest

Ti, ki vidiš vso to čudežnost bivanja, te brezkončne trate, razsežna morja in visoke gore, ki spreminjajo svetlobo v ljubezen tvojim očem, si kdaj postal v gozdu in prišepnil drevesom, da je tema tudi v tvoji duši in da si ves mehak v svojih čutih sprejel vase tudi delček njihove sence, ko je gozd umiral pred tabo. Pod oknom stoji drevo in njegovi listi trepetlikajo nemir in ne morem reci, da drevesu ni mar zame. Neko nepojasnjeno čustvo živi ob meni, ko ta stoječi zeleni človek pretvarja svetlobo v ljubezen, ki diha zame in mi mežika z zelenimi vekami ter me s suknom svoje preobleke sprejema vase, kot da bi imelo drevo zrcalno zavest človeka.