Od kod prišlo si čustvo, da utrujeno srce razvnema? Zakaj prišlo si čustvo, da krila zlomljena hrepene do neba? Čemu prišlo si čustvo, ko srce bilo je mirno in spokojno? Kriči sedaj v bolečini, v noči temni, tihi in samotni, ko krila zlomljena proti nebu neutrudno si razpira. Nikoli več doseči ga ne more, ker srce utrujeno več ne zmore.
#Poezija
Zlomljena krila
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Ej, eta bela, kako dobro te razumem! Ko sem prebrala tole tvojo pesem, je tudi v meni zazvenelo nekaj znanega, nekaj na tak način doživetega!
Ja, čustva se kar prikradejo. Potuhnjena so in neslišna - sploh jih nočeš, pa jih čez čas odkriješ v sebi. So kot nezaželjena nosečnost. Veš, da jih ne smeš obdržati, a so trdovratna. Moraš se jih odkrižati, moraš jih spoditi, ker, čeprav so še tako lepa, ti lahko zagrenijo življenje, ker jih preprosto ne bi smelo biti tu. In si prisiljena narediti "splav".
Je na tem svetu lahko še kaj bolj bolečega?
Ljuba
Hvala za komentar draga Ljuba in za razumevanje, ki ga bolj slikovito nisi mogla prikazati. V življenju še nisem naredila splava, kako mi bo to sedaj uspelo? Lepe pesmi pišeš Ljuba in spet najdem sebe tam, kar nam vsakdanje življenje ne dopušča. Lepo pozdravljena!
---
eta bela
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Curriculum vitae
