Zgrešena pot

Skoz stopalo tvoje duše hodim telo, zgrešeno pot. Zibam se, smetnjak na smetišče rinem skoznjo. S tekmovalnimi copati so obute noge, razpirajo se še roké in povabijo dušo v telo. V režečem nasmehu telo hlepi po njej, zasidrano v napuhu. Na parketu pleše, se telo ogreva, dokler mu sapa ne poneha. Telo sem tvoje, duša, z zrcalno zgodbo svojo, jaz evnuh brez pravic do užitka, s tabo duša. Sanje je razum ohranil, kot da bi dosegel tisto česar v tebi duša, ni. Skoz odprtine pljuskam vate, plavam, da te tok ne odnese, v podzemlje mrtvih duš, da preživi telo temó iz kletí. Kot da ni odrešitve pota duši tako grozi telo, ko krči ji grebene in izrastke, vonj soli, ko vanjo vstopa duh, ki s telesom si namučil bo roké.