Prišla je nekega poletnega dne. Njen obraz je bil kot sonce, njen nasmešek in stisk rok, pozdrav, objem iz srca... Toda zdaj je odšla, v slovo ponujala prijateljstvo. Le besedo bi morala izreči, spoznati, da se čutim ponižanega. Z menoj bo stala v mislih, spominjal se bom lepih, iz srca odprtih trenutkov, ob bolečini, ki me razjeda. Ne bom čakal na njen klic, pričakoval nemogočega. Odšla je s skrivnostjo v svet, ki ga je pred menoj zaklenila.
#Poezija
Bilo je...
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4Spet je prišla na dan tvoja čuteča duša. Lepo si to napisal, Jože. Sicer pa se spomni moje pesmi Iskala sem te, imata nekaj skupnega.
Lp. D.
Prebral sem jo, in to ne enkrat.Kratka, vendar pove veliko.Če
me je v začetku zabolelo kot najhujša rana, sem kasneje
obtoževal že sebe.Le zakaj, saj se lepota dneva ponuja na
vsakem koraku, med ljudmi, povsod jo je moč najti.Žalovati
za nečim, kar je nedosegljivo, začinjeno z morda
nezaupanjem, skrivnostmi, je kakor iskati odgovor, ki ga
postaviš zidu, se z njim pogovarjati.Jaz sem o svojih
občutenjih spregovoril v drugi rubriki.Toda tudi kamen
spregovori, če ne prej pa ko ga zob časa načne
Lep pozdrav !
jože.k
Le kdo bi vedel vse
o ljubezni, ki pride,
ko je niti ne pričakuješ.
Včasih tudi odide tako:
iznenada, ne veš točno zakaj,
a ostaneš tam in se moraš
sprijazniti s spomini.
Še dobro, da so vmes
tisti lepi, ganljivi.
Ostale zavrzi
in poglej v nov dan.
Lep pozdrav!
Louise
Nekje se bral;plamena ljubezni ni mogoče gasiti s solzami, le manj žge,cvetje več ne diši kot prej, jed ne tekne, vendar ob vsem le postane človek bogatejši z izkušnjo, spoznanjem, išče vzroke tudi v sebi.
lpj.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Korak
