#Poezija

Zelenkasto zelen

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Ves je zelen, po krvi zeleno razporejen, z zelenim perjem vzleta v veter med liste nekdaj zelene, v eter. Leti, ves zeleno zaripel in sopiha, ima zeleni rep, ki mu med nogami niha. V srčnici je ozelenel zeleni plen, ki zelenje svoje ponuja vsem. Je zelena plezalka po kosteh, zapoznelo zelen na vseh ravneh. Zelen v zeleno je položen, v zeleno zarivanje premeščen. Je zeleno razsločen, kjer ni treba vzbočen. Od vznožja gor, zelen v glavo, a ni zeljna glava, ne drevo. Je zeleno zaobljen, z zelenim ves obrobljen. A ni zimzelena krošnja, niti trava, zadnja košnja. Kima zeleno z zeleno gručo, a je sadež s sadeži z zeleno bučo. Gleda z zelenimi očmi, na zelena polja mu pogled hiti. Ves je zelenkasto zelen, kako nerešljivo je zelen!

Skupnost Pozitivk

Komentarji

2

Ljuba
Zelena je zavist, zelena je moja srčna čakra, zelen je moj energetski kozarec, zelene so Stojanove oči, zeleno je moje posteljno pregrinjalo in zelena je barva upanja Ljubim zeleno! Ljuba Žerovc http://www.modrostizbrane.com
Tatjana
Odgovor na komentar: Ljuba
Pozdravljena Ljuba, pesem 'Zelenkasto zelen' ne govori o zavisti, ne o človeku z energetskim korazcem, in tudi ne o nobeni konkretni osebi, tudi ne o tistem zelenem, ki ga ti ljubiš in ja barva narave; pesem govori o zelenkasto zelenem človeku, ki nikoli ne odraste in dozori, govori o nedozorelosti, o nerešljivo zelenem značaju in osebnosti. Če bi uporabila nasprotno metaforo, bi se izrazila z zlatosončnim klasom. Nasvet: Ne omenjaj ljudi, ki jih jaz ne omenjam! Lep pozdrav Tatjana
Prejšnji članek na to temo

V roži cvet